Murray Bookchin je nekoč dejal, da dominacija človeka nad naravo izvira iz zelo resnične dominacije človeka nad človekom. To misel je moč ekstrapolirati tudi v kontekst kolonizacije Palestine. Palestinski narod je namreč kot večina domorodcev že več sto let intimno povezan s svojo zemljo. To je vidno predvsem preko njihovega odnosa do oljk. Palestinski kmetje po večini še vedno pridelujejo olje na starodaven način z mlinskimi kamni, kakor so pred 400 leti. Olivno olje je njihovo zdravilo, je dragoceni napoj star kot zemlja, ki blaži vse tegobe, zato oljke zanje niso le agrikulturna polja, oljke so del družine. Oljke so tudi tarča za uničenje, kajti kolonizator je od leta 1967 izruval že več kot 800 tisoč oljk in sistematično zatira kmete z Zahodnega Brega ter jih nasilno ovira na poti do oljčnih nasadov (https://shorturl.at/eAEHU). Genocid v Gazi je pornografija uničenja brez primere. V tej moriji je bilo v zgolj enem mesecu ubitih več otrok kot v vseh globalnih konfliktih skupaj v lanskem letu. Do zdaj je bilo zradiranih 60 % vseh zgradb v Gazi. Celotne družine so bile načrtno izbrisane z obličja Zemlje, medtem ko so se bolnišnice, šole, domovi, kulturni spomeniki in institucije sesedle v prah zaradi izraelskega obstreljevanja. Tu gre za izbris zgodovine, za uničenje odnosa med človekom in zemljo. Tragedija pridobi dodatno dimenzijo, ko umestimo pokol v kontekst podnebne krize, čas, ko bi morali vsi transcedentirati razlike, da bi zagotovili lepšo prihodnost naslednjim generacijam. V prvih 60 dneh genocida so izraelske sile izpustile v ozračje kar 281 tisoč ton toplogrednih plinov, kar je enako letnim emisijam Srednjeafriške republike, države s skoraj 6 milijoni prebivalcev. V Gazo je kolonizator izstrelil za 3 hirošimske atomske bombe eksploziva, katerih žrtve so bile predvsem ženske in otroci. Kolonizator je uničil agrikulturna polja, vodovodno infrastrukturo in obsodil celotno populacijo na stradanje. Ob vseh teh zločinih nad človeštvom pa izraelska vojska vsako leto tekom svojega delovanja, izven časa uradnega konflikta, sprosti skoraj 7 milijonov ton toplogrednih plinov, kar je 55 % več kot celoletne emisije palestinskih ozemelj (https://shorturl.at/bnY27). Glavni krivec za genocid je kolonialna miselnost. Kolonialisti namreč smatrajo ljudi in zemljo kot nekaj, kar se lahko izkorišča, izmozga in preoblikuje preko prepoznavnosti. Ta misel je predvsem vidna v našem udobnem svetu, v katerem smo v večini popolnoma izgubili stik z materjo naravo. Kar kolonizator počne Palestincem, se dogaja tudi nam, a na veliko manjši in drugačni ravni. Ekocid se izvaja vsak dan, nevidno in potihoma. V imenu napredka je polje spremenjeno v industrijsko cono, biotsko pestro močvirje v monokulturna polja, seka se drevesa, da se lahko asfaltira parkirišča, delček mesta se spremeni v elitno četrt, ki izpodriva meščane na obrobje. Ampak vse je dobro, kajti na obrobju je svetleče nakupovalno središče, kjer se izpolnijo vse želje. Vse po nareku kapitala, brez ozira na naravo in delavstvo. Kolonialna miselnost je ta, ki bi odvrgla atomsko bombo, da zradira stotine tisoče domov, je ta, ki si podredi ekosistem, samo zato, da lahko ustvari svet po svoji volji, v viziji psihoze. V apartheidu, ki se dogaja že vse od leta 1948, ampak je ponovno postal viden širši skupnosti zdaj, je ogromno vzporednic z okoljevarstvom. Kajti to ni le konflikt, je genocid. Tudi podnebna kriza ni nekaj normalnega, naravnega, ampak je ekocid. Oboje vodijo ljudje z nepredstavljivim kapitalom in z namenom ohranjanja kulturne ter ekonomske hegemonije. Tovrstna analiza je v množičnih medijih prikazana kot kompleksna, vendar nujno potrebna ureditev za zagotavljanje naših varnih in udobnih življenj. Tu je na mestu vprašanje cesarja in njegovih oblačil, ob odstiranju ideologije ekspanzionizma se namreč poraja teza, da je navsezadnje cesar morda res gol. Kolonizator ima propagandni stroj, kateremu je sveta le gospodarska rast. Ko se zatiranec končno upre izbrisu, postane neuka zver, terorist, ki ga je potrebno odstraniti. Pomnimo namreč, kako so nasprotniki Magne bili označeni za ekoteroriste (https://www.levica.si/magna-hoce/). Sedaj ko tako Magne kakor tudi kmetijskih površin ni več, lahko trdimo, da so ekoteroristi le osebe, ki so ta projekt dovolile. Genocid v Gazi je razgalil hipokrizijo t. i. Zahoda, ne le v kontekstu mednarodnega prava in dvojnih meril pri kontekstualizaciji žrtve ter agresorja, marveč tudi pri naporih za ogljično nevtralen svet. Nedaleč stran od največje tragedije zadnjih let je potekala še ena tragedija pod okriljem COP-a v Katarju, kjer interesi hegemonije, podprte na fosilnih gorivih, prednjačijo pred interesi ekološko regenerativne prihodnosti. Zelena prihodnost, ki nam jo ponujajo, je zgolj ohranjanje razmerja moči in lasti nad produkcijskimi sredstvi pod pretvezo skrbi za okolje. Motorje na notranje izgorevanje zamenja elektrika, konvencionalno kmetijstvo nasledi precizno kmetijstvo, rešitev plastike je reciklaža namesto zmanjševanja, vprašanje energetike se pozicionira zgolj kot odločitev med OVE in jedrsko energijo. Skratka, paradigma se ne spreminja, spreminjajo se le komponente, ki omogočajo, da sistem, ki temelji na ekstrakciji in potrošnji, nemoteno deluje dalje. Živimo v svetu, kjer smo atomizirani drug od drugega. Dasiravno naj bi kot posamezniki imeli moč odločitve in nadzor nad lastnimi življenji, temu v resnici ni tako. To je predvsem vidno pri genocidu v Palestini in ekocidu, ki se dotika nas vseh. Večina posameznikov si namreč ne želi umiranja nedolžnih ljudi in uničevanja narave, ampak vseeno smo vpeti v sistem, kjer naše pristne želje po lepšem življenju niso ravno pomembne. Kolonialna miselnost v okviru kapitalizma vrši genocid in goji ekocid vsem pred očmi, kajti pokol v Gazi ne poteka v vakuumu. Povezan je z mnogimi konflikti po svetu, ki ohranjajo kolonialno ureditev sveta. V Kongu je bilo prisilno izseljenih več milijonov ljudi zaradi rudarjenja, oziroma kraje kobalta iz nedrji zemlje, ki je tudi dom mnogim ljudem. Ameriški Indijanci še vedno trpijo zaradi rudnikov urana. Enako je v Nigru, v Avstraliji, kjer se na plečih domorodnega ljudstva njihova rodna gruda spreminja v rudnike, ki bi naj napajali trajnostno prihodnost globalnega severa. Tako tragedija v Palestini kakor tudi tragedija pri odločanju o zeleni prihodnosti imata skupnega imenovalca, to je zmes korporacij in države, ki ohranja hegemonijo kapitala. Tovrstna družbena konstelacija se v zadnjih 70 letih ni bila zmožna otresti kolonializma, kakor tudi ne začrtati konkretne podnebne politike. Emisije so se kvečjemu povišale, predvsem v kontekstu orožarske industrije, kajti vojaške sile širom sveta v enem letu izpustijo okoli 5,5 % vseh izpustov toplogrednih plinov, kar je več kot ladijski in zračni promet skupaj. Morda je sedaj čas za preizpraševanje naših življenj. Čas, da povabimo globoka in empatična čustva v svoja življenja, da se razgradimo kot kompost, ki s transfiguracijo starega omogoča novo življenje. Zdaj je čas za globoko žalovanje, za razvijanje modelov reparacije in restorativne pravice. Čas je za obnovo življenj, narave in grajenega okolja. Nedaleč stran od Palestine, v Rojavi na severu Sirije, poteka eksperiment konfederalne demokracije. Ne deluje popolno, a vendar omogoča ljudem opolnomočenje lastnih življenj. Moč države se prelevi v moč koordiniranih skupnosti, temelječih na teoriji in praksi družbene ekologije. Ljudje so aktivno udeleženi v soodločanje o lastni prihodnosti brez spodkopavanja demokratičnih načel s strani korporacij in kolonizatorskega kapitala (https://shorturl.at/wzFN9). Nemogoče si je zamisliti podnebno pravičnost brez miru. Časa za refleksijo je malo, časa za akcijo tudi zmanjkuje, vendar pa ostaja dejstvo, da smo zmožni rešiti tako tragedijo Palestine kot našo skupno prihodnost. Le sistem je potrebno popolnoma predrugačiti, da spodbuja vrednote človeškega življenja, povezanost z naravo in omogoča solidarni dostop do primernega znanja kot pravice vseh.
Dodatni viri:
0 Comments
Leave a Reply. |
KolumneMnenje avtorjev o perečih okoljskih tematikah in kritičen pogled na reševanje krize podnebnih sprememb arhiv
January 2024
kategorije |