V apartheidu, ki se dogaja že vse od leta 1948, ampak je ponovno postal viden širši skupnosti zdaj, je ogromno vzporednic z okoljevarstvom. Kajti to ni le konflikt, je genocid. Tudi podnebna kriza ni nekaj normalnega, naravnega, ampak je ekocid. Oboje vodijo ljudje z nepredstavljivim kapitalom in z namenom ohranjanja kulturne ter ekonomske hegemonije. Tovrstna analiza je v množičnih medijih prikazana kot kompleksna, vendar nujno potrebna ureditev za zagotavljanje naših varnih in udobnih življenj. Tu je na mestu vprašanje cesarja in njegovih oblačil, ob odstiranju ideologije ekspanzionizma se namreč poraja teza, da je navsezadnje cesar morda res gol. Kolonizator ima propagandni stroj, kateremu je sveta le gospodarska rast. Ko se zatiranec končno upre izbrisu, postane neuka zver, terorist, ki ga je potrebno odstraniti. Pomnimo namreč, kako so nasprotniki Magne bili označeni za ekoteroriste (https://www.levica.si/magna-hoce/). Sedaj ko tako Magne kakor tudi kmetijskih površin ni več, lahko trdimo, da so ekoteroristi le osebe, ki so ta projekt dovolile.
Genocid v Gazi je razgalil hipokrizijo t. i. Zahoda, ne le v kontekstu mednarodnega prava in dvojnih meril pri kontekstualizaciji žrtve ter agresorja, marveč tudi pri naporih za ogljično nevtralen svet. Nedaleč stran od največje tragedije zadnjih let je potekala še ena tragedija pod okriljem COP-a v Katarju, kjer interesi hegemonije, podprte na fosilnih gorivih, prednjačijo pred interesi ekološko regenerativne prihodnosti. Zelena prihodnost, ki nam jo ponujajo, je zgolj ohranjanje razmerja moči in lasti nad produkcijskimi sredstvi pod pretvezo skrbi za okolje. Motorje na notranje izgorevanje zamenja elektrika, konvencionalno kmetijstvo nasledi precizno kmetijstvo, rešitev plastike je reciklaža namesto zmanjševanja, vprašanje energetike se pozicionira zgolj kot odločitev med OVE in jedrsko energijo. Skratka, paradigma se ne spreminja, spreminjajo se le komponente, ki omogočajo, da sistem, ki temelji na ekstrakciji in potrošnji, nemoteno deluje dalje.
Živimo v svetu, kjer smo atomizirani drug od drugega. Dasiravno naj bi kot posamezniki imeli moč odločitve in nadzor nad lastnimi življenji, temu v resnici ni tako. To je predvsem vidno pri genocidu v Palestini in ekocidu, ki se dotika nas vseh. Večina posameznikov si namreč ne želi umiranja nedolžnih ljudi in uničevanja narave, ampak vseeno smo vpeti v sistem, kjer naše pristne želje po lepšem življenju niso ravno pomembne. Kolonialna miselnost v okviru kapitalizma vrši genocid in goji ekocid vsem pred očmi, kajti pokol v Gazi ne poteka v vakuumu. Povezan je z mnogimi konflikti po svetu, ki ohranjajo kolonialno ureditev sveta. V Kongu je bilo prisilno izseljenih več milijonov ljudi zaradi rudarjenja, oziroma kraje kobalta iz nedrji zemlje, ki je tudi dom mnogim ljudem. Ameriški Indijanci še vedno trpijo zaradi rudnikov urana. Enako je v Nigru, v Avstraliji, kjer se na plečih domorodnega ljudstva njihova rodna gruda spreminja v rudnike, ki bi naj napajali trajnostno prihodnost globalnega severa.

Nikakor ne gre zanemariti vpliva kapitalizma na naravo kajti živimo v času podnebne krize, katere trenutna iteracija se vrši ravno zaradi intenzivnih ekonomskih procesov, ki zasledujejo neomejeno gospodarsko rast.  In ravno podnebna kriza je tisto, kar nas vse združuje pod istim nebom. Prav tako kot virus, so lanskoletni požari v amazonskem gozdu in v Avstraliji ob spremljanju razmer preko medijev združili cel svet. Letos se deli Afrike in Indije spopadajo z nepojmljivimi roji kobilic. Tali se tudi sibirski permafrost. Tam so do nedavnega bili ujeti več deset tisoč let stari virusi katerih smrtonosnost še ni znana. Tovrstni problemi bi nas morali sedaj združiti še na sistemski  ravni, kajti z vsakim dnem bredemo globlje proti totalni vojni. Vojni v kateri si na nasprotnih straneh stojijo najbolj primitivne oblike življenja, virusi in najbolj dovršena oblika življenja do zdaj, človek. Prav v tem se skriva protislovje našega obstoja. Šele ko smo zavladali naravnim elementom smo se začeli zavedati, da se lahko ta prevlada zruši v trenutku evolucijske mutacije virusa, ki preskoči na človeka.

Reakcija državnih aparatov je po začetni negotovosti bila pravilna. Zavoljo reševanja čim več življenj je bilo potrebno ustaviti vse ne vitalne ekonomske procese. Kadar govorimo o zniževanju izpustov toplogrednih plinov se to v vsakodnevnem ekonomskem vrvežu zdi nemogoče. Enako je glede odpadkov, vsak dan delamo nove hribe smeti s katerimi ne vemo kaj bi. A vendar smo zdaj v le nekaj mesecih začasno zaustavili nepopustljivi trend zviševanja izpustov toplogrednih plinov. Prav tako se zaradi nižje potrošnje znižujejo količine odpadkov. Smo na pravi poti ampak zaradi napačnih razlogov. Trenutno smo v stanju negativne odrasti. Pomnimo namreč, koncept odrasti si prizadeva za nadzorovano zmanjšanje gospodarske rasti, brez zmanjšanja kvalitete življenja. Oziroma v modelu odrasti, krožnega gospodarstva in socialne ekologije se kvaliteta življenja zviša. Namesto hlastanja po vse več materialnih dobrinah se pozornost preusmeri na tisto kar je res pomembno. Torej, znanost, kultura, medčloveški odnosi, posameznikove aspiracije in naše razmerje z ekosistemi. In prav slednje je ključnega pomena. V svetu odrasti se zavedamo, da smo le del tega čudovitega sistema življenja. Nismo na vrhu in nismo spodaj, smo le zraven. Ekstrapolacija teh konceptov predstavlja svet, kjer pojmujemo naravo ne kot nekaj kar bi morali nadvladati, ampak kot živo bitje s katerim lahko skupaj krmarimo v prihodnost. Ob tem se postavlja vprašanje oblike solidarnostne ekonomije, in kako bi ekonomija zgledala v takšni ureditvi?

Takšna tranzicija se začne pri temelju civilizacije, agrikulturi oz. oskrbi s prehrano in vodo. Potrebno bo docela spremeniti krhke dobavne verige. Vsak kvadratni meter mest in podeželja mora biti učinkovito uporabljen, da se lahko proizvede karseda veliko hrane z minimalnim vplivom na okolje. Tehnologija že obstaja, bodisi v načelih permakulture ali agroekologije bodisi v znanstveno-fantastičnih tehnologijah kot so hidroponika ali nekakšne finske solarne beljakovine. Zaželena je popolna odvrnitev kmetijstva od industrijske živinoreje in prehod v gojenje hrane tudi sredi urbanih središč, torej samooskrba 4.0. začinjena z novo arhitekturno paradigmo. Potrebno bo razviti tudi učinkovit distribucijski sistem v temelječ na zero waste trgovinah ali dostavi hrane na dom. Vse bolj se bližamo točki brez povratka, kjer bo pomembno na sistemski ravni izničiti čisto vsak nepotreben odpadek, ki nastane tekom prehranske dobavne verige. Dolgi roki tranzicije ne uide niti naš sijajno optimiziran industrijski sistem. Le ta še vedno temelji na poceni delovni sili, švicfabrikah daleč od našega miselnega dometa. Kadar kapital seli proizvodnjo, tehnologija stagnira. Najlažje je prestaviti šivalni stroj iz Slovenije v Bangladeš in ob tem mastno zaslužiti. Mnogo težje je pa sprejeti višjo davčno stopnjo in v izogib plačilu dajatev raje investirati dobiček v nove tehnologije, v lokalno okolje in navsezadnje v sočloveka. Ampak ne bomo se ustavili le pri pravičnem plačevanju davkov. Želimo si popolno prenovo osmišljanja industrije. Za koncepte kot so odprtokodnost, glokalno deljenje dobrih praks, knjižnice reči, avtomatizacija v okvirju decentralizirane proizvodnje in navsezadnje 3-D tisk, večni up mikro-industrializacije, je sedaj čas, da dokončno prestopijo prag akademije in perifernih projektov ter postanejo gonilo solidarnostnih ekonomij. Za učinkovito zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je potrebno vzpostaviti učinkovit sistem javnega prevoza. Udobni avtobusi, fleksibilni kombi prevozi, hitri vlaki, tramvaji in kolesarske poti morajo postati del vsakdana. Namesto letenja na intracelinski ravni, se pravi po Evropi, Aziji, Afriki, itd., je ključnega pomena ponovna vzpostavitev železniškega omrežja s spalnimi vlaki. Osebno lastništvo avtomobila, vsaj v večjih urbanih središčih, bo slej kot prej postalo del preteklosti. Že zdaj obstajajo platforme za kratkoročno izposojo vozil po potrebi. Delitvena ekonomija ima potencial da karseda učinkovito izrabi potrebo po mobilnosti v smislu osebnega avtomobila. Sedaj svoja vozila uporabljamo le 5 % časa, ostalih 95 % stojijo. Torej ne opravljajo svoje primarne funkcije medtem ko se stroški vseeno kopičijo. Osebni avto je simbol kapitalizma, navidezne svobode katere namen je v bistvu le reprodukcija kapitala. Kot takšen je torej sistem absolutno materialno neučinkovit.

Vse prihaja iz narave in vse ostane v naravi, naši biološki vesoljski ladji. Vendar se obstoječ globalni ekonomski sistem obnaša kot, da to dejstvo ne obstaja. Zagon solidarnostnih ekonomij mora temeljiti na izpraševanju koncepta učinkovitosti. Le ta mora biti vpet v planetarne meje, vzeti v obzir vpliv na družbo in produkcijo znanja ter kulture. Preko sinteze teh faktorjev lahko morda ugledamo luč na drugi strani tunela. Ampak moramo biti izredno previdni, da ne bo ta luč le še en vlak, ki drvi v našo smer. Po ponovnem zagonu ekonomije bo potrebno vlagati v ekonomske cikle podkrepljene z ekosistemskim mišljenjem. Koncepti kot so odrast, krožno gospodarstvo, delitvene ekonomije se morajo združiti pod istim nebom. Postati kalejdoskop solidarnostnih ekonomij katere bodo na glavo obrnile naše trenutno pojmovanje ekonomije kot takšne. Spremembe so boleče, ampak nujno potrebne. Le teh sami ne bodo dosegli uradniki v mednarodnih institucijah, v parlamentih, na borzah in centralnih bankah. Potrebna bodo tudi naša prizadevanja in predvsem izobrazba ter praksa v novih solidarnostnih konceptih ekonomije. Zaenkrat smo še kot gosenica, ki neumorno žre vse v svoji bližini. Koronavirus nas je spravil v kokon, zabubil v lastne domove. Torej sedaj odgovornost sloni na nas, da priletimo iz domov kot metulji, pripravljeni na nove zgodbe in podvige človeštva v simbiozi z naravnimi ekosistemi.

Moderna potrošniško-industrijska družba porablja naravne vire hitreje kot pa se lahko planet regenerira. Takšen ekonomski pristop ima dolgotrajne negativne posledice tako na človeške skupnosti kot tudi na okolje.

Živimo v času podnebnih sprememb povzročenih s strani človeških ekonomskih aktivnosti ter v času, ko se začenja resno pomanjkanje osnovnih surovin na katerih temelji naša civilizacija. Tovrstna primera sta začetek pomanjkanja poceni nafte in redkih rudnin kot je recimo volfram. Vštevši visoko stopnjo ekonomske neenakosti in vse večjo degradacijo okolja, kmalu postane jasno, da bo potrebna popolna prenova proizvodnih in potrošniških procesov, ki so nam v času po tranziciji v kapitalizem postali samoumevni.

Glede na izzive s katerimi se kot družba soočamo bo potrebna korenita sprememba v naših potrošniških življenjih kajti neaktivnost na področju trajnosti nas lahko pripelje le do sveta v katerem živi nori Max. Vendar pot v svetlo prihodnost predstavlja koncept zero waste oz. krožno gospodarstvo.

Koncept krožnega gospodarstva izvira iz zavedanja, da živimo na biološki vesoljski ladji kjer imamo omeje naravne vire ter zgornjo mejo polutantov, ki jih še lahko varno spustimo v svoje okolje. Tovrsten ekonomski model je nastal kot odgovor na brezobzirno vedenje gospodarskih subjektov ter na videnje narave kot eksternalije, ki se jo lahko zanemari v poslovnem svetu. Kaj točno predstavlja zero waste oz. krožno gospodarstvo si lahko preberete na tej povezavi.

Za razliko od ostalih trajnostnih konceptov kot recimo razni organski ali fairtrade certifikati, zero waste cilja v samo srčiko problema, namreč znižanje stopnje potrošnje ter s tem posledično manjšanje energijskih potreb človeških skupnosti.

Le-to je moč doseči preko preoblikovanja proizvodnih procesov in samih izdelkov, da so skladni z načeli krožnega gospodarstva. V praksi to pomeni, da morajo tovrstni izdelki biti narejeni na način, da se jih da enostavno vzdrževati, popravljati ter na koncu življenjske dobe varno razstaviti oz. reciklirati v nove produkte. S tem se zmanjša potreba po rudarjenju novih materialov kakor se tudi razbremeni vpliv na ekosisteme in odlagališča odpadkov.

Velja tudi omeniti, da sta decentralizacija in lokalizacija eni izmed ključnih stopničk do uvedbe zero waste sistemov. Kajti le tako lahko zmanjšamo strupenost proivzodnih procesov in izpuste CO2 preko celotne dobavne verige ter hkrati zagotovimo delo lokalni populaciji in učinkovito nadzorujemo dinamiko materialnih in bioloških tokov.
​
Torej koncept zero waste je ob pravilni implementaciji enakovreden staremu reku: »dve muhi na en mah«. Glavna značilnost je skrbno ravnanje s surovinami oziroma zmanjšanje količine odpadkov in ustvarjanje novih poslovnih in družbenih priložnosti v kontekstu krožnega gospodarstva.