Kompostiranje je eden ključnih procesov ravnanja z biološkimi odpadki. Proizvodnja fosilnih goriv, živinoreja in zavržena hrana sproščajo metan (CH4), plin katerega razpolovna doba šteje približno dva desetletja. To je manj od ogljikovega dioksida, ki v naši atmosferi ostane tudi po več stoletij oziroma tisočletij vendar je potrebno dodati, da je metan kar 86x bolj potenten toplogredni plin kot pa CO2. In ravno ta lastnost je ključnega pomena saj lahko ob previsokih izpustih kratkoročno pospeši proces segrevanja Zemljine površine. Kot posamezniki ne moremo ravno vplivati na količino proizvedenih fosilnih goriv in širjenje živinoreje, ki s 33% in 27 % sodita med najvišje izpuste metana povzročenih s strani človeka. Zavržena hrana šteje približno 16 % vseh izpustov vendar lahko tu kot posamezniki, preko kompostiranja bioloških odpadkov naredimo vidno spremembo. 

Izraz  Zero Waste v današnjih dneh srečujemo zelo pogosto. V sebi nosi pozitivni predznak tudi zato, ker za prehod v družbo brez odpadkov lahko veliko naredimo sami. Opolnomoči vsakega med nami, da lahko k tej viziji prispeva toliko, kolikor zmore. Zero Waste ni stvar tehnologije, ampak stvar odločitve – in začne se lahko že pri nas doma.
Osnovna struktura Zero Waste koncepta je tako imenovani 5R:
  • Refuse (zavrni oz. ne kupuj),
  • Reduce (zmanjšaj),
  • Reuse (ponovno uporabi),
  • Recycle (recikliraj oz. ločeno zbiraj),
  • Rot (kompostiraj).
V tem prispevku se bomo posvetili zadnjemu R-ju, torej kompostiranju oziroma recikliranju organskih snovi. Biološko razgradljivi odpadki predstavljajo približno eno tretjino vseh odpadkov, ki jih ustvari gospodinjstvo, zato je še kako pomembno, da jih koristno uporabimo. Sicer ti odpadki končajo na odlagališčih skupaj z mešanimi ostanki in prispevajo k onesnaževanju tal in zraka. S procesom kompostiranja imamo neposreden uvid v to, kaj se z našimi organskimi odpadki dogaja – ustvarjamo »črno zlato vrtnarjev« in vračamo hranilne snovi v zemljo. Pri ostalih odpadkih je drugače. Čeprav ločeno zbiramo, nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo s prazno plastenko – se bo spremenila v plastični stol, klop, zobno ščetko? In nenazadnje: če kompostiramo doma, lahko znižamo stroške odvoza naših odpadkov. Raziskave, ki bi primerjale okoljske vplive kompostiranja doma in kompositranja v večjih kompostarnah, ne obstajajo. A je kompostiranje doma okolju prijaznejše že zato, ker velike kompostarne porabijo ogromno energije za ločeno zbiranje materiala, prevoz komposta ter njegovo distribucijo.

Kompostiranje doma torej prihani energijo, saj organske odpadke obdelamo tam, kjer nastanejo. Okoljske prednosti kompostiranja doma se lahko spremenijo v negativne vplive, če kompostiranje ne poteka pravilno. Proces kompostiranja je proces razkrajanja: bakterije, gobice in drugi organizmi v prsti spreminjajo sadje, zelenjavo in odpadke z vrta v kompost tako, da v procesu uporabljajo kisik. Napačno kompostiranje je gnitje organskih odpadkov brez prisotnosti kisika. Ob tem pa – tako kot na odlagališčih – nastaja toplogredni plin metan. Kompostiranje seveda ni nekaj novega, to so počele že mnoge generacije pred nami. Za kateri način kompostiranja se bomo odločili, je bolj ali manj stvar osebne odločitve, ki je odvisna od razpoložljivega prostora, časa in količine ter vrste naših bio razgradljivih odpadkov. Kompostiramo lahko na vrtu, s pomočjo deževnikov ali v posebnih zaprtih posodah različnih dimenzij. Na spletu je tudi v slovenskem jeziku na voljo ogromno informacij in različinih forumov, ki nam olajšajo izbiro ustreznega načina kompostiranja in pomagajo z nasveti.

Pri odločanju pa vseeno pomaga, če upoštevamo naslednje metode kompostiranja:
  • Hladni kompost – predstavlja standardno vrtno kompostiranje kamor v kompostnik odlagamo organski material iz vrta, okolice hiše ali kuhinje nakar razkrajevalci kot so: glive, žuželke in bakterije v približnu letu dni pridelajo kompost. Pomembno je tudi zračenje komposta, da pride zraven kisik. To naredimo z občasnim obračanjem oz rahljanjem komposta. 
  • Vroči kompost – Je hitra tehnika pridobivanja komposta saj lahko kvalitetno hranilo za vrt dobimo že v 20 dneh. Potrebno je pripomniti, da tovrstna metoda terja več dela saj zahteva bolj intenzivno obračanje, pravilno močenje in kup organskega materiala z volumnom vsaj 1 m3. Optimalna temperatura v sredici komposta se nahaja okoli 60 °C. 
  • Vermikompostiranje - pomeni kompostiranje s pomočjo deževnikov. Po navadi se uporablja za kompostiranje kuhinjskih odpadkov, gnoja in zelenega reza saj je potrebno upoštevati tipe organskih snovi s katerimi se deževniki prehranjujejo. 
  • Bokaši - za razliko od ostalih načinov je to anaeroben proces kompostiranja. Do fermentacije pride s pomočjo efektivnih mikroorganizmov, ki pripomorejo k razgraditvi organskih odpadkov na malem prostoru oz. v posodah. Ta tip kompostiranja je še posebej primeren za ljudi, ki okoli hiše nimajo veliko prostora. 

Kaj lahko in kaj ne smemo dajati v kompostnik:
Za kompost bogat s hranili je pomembno razmerje med ogljikom in dušikom. Prvi predstavlja vir energije za razkrojevalce, slednji je pa osnovni gradnik proteinov, ki razkrojevalcem omogoča rast in razmnoževanje.  Premalo ogljika lahko naredi kompost preveč moker, preveč pa upočasni proces razgradnje organskih odpadkov zaradi suhosti. Podobna zgodba je z dušikom, kajti premalo dušika upočasni proces zaradi pomanjkanja hranil mikroorganizmom medtem, ko preveč dušika lahko povzroči nastanek amonijaka in posledično, smrada. Optimalno razmerje je med ogljikom in dušikom, 1:25 do 1:30 se ohranja preko količine dodanih zelenih (dušik) in rjavih (ogljik) organskih snovi.

Rjavi kompostni material bogat z ogljikom sestavaljajo:
  • kavne usedline,
  • naravna vlakna,
  • papir, karton,
  • slama, rjavo odpadlo listje,
  • vejevje, lubje in žagovina 
Zeleni kompostni material bogat z dušikom sestavljajo:
  • ostanki hrane,
  • pokošena trava,
  • gnoj rastlinojedih živali,
  • zelene rastline

V kompostnik se lahko načeloma odlagajo vsi organski odpadki vendar pod pogojem, da je dovolj velik in vroč. V primeru hladnega kompostiranja oz. manjše zmogljivosti kompostnika ni priporočljivo odlagati naslednje organske odpadke:
  • Organski odpadki prepojeni s pesticidi in konzervansi (predvsem agrumi),
  • Bolne rastline in pleveli,
  • Kuhana hrana (lahko privabi škodljivce)
  • Alelopatične rastline (tisa, oreh, cipresa, jesen, itd., ki zavirajo rast drugih rastlin)

Članek je večinoma povzet po spletni strani  Zero Waste Home oz. knjigi z istim imenom. V knjigi "zero wasterke" Bea Johnson najdete več in bolj podrobnih informacij o tem, kaj lahko za Zero Waste storite doma. Dodaten vir informacij glede kompostiranja je na voljo tudi na spletni strani permakulture Slovenije. 
Estetski vidik
​nekateri kompostniki so preprosto povedano grdi, zato ga umestimo v okolje tako, da bo čim manj opazen.
vrsta hrane
večina kompostnikov je primerna za ostanke sadja, zelenjave, jajčne lupine, čajne lističe in kavno usedlino, nekateri pa lahko predelajo tudi meso, kosti in mlečne izdelke. Slednji so seveda priporočljivi za neveganska gospodinjtva.
končni produkt
odvisno od tega kje živimo in kaj gojimo (rože, zelenjavo) je tudi odvisno, kaj in koliko potrebujemo – komposta ali tekočega gnojila. Morda pa sploh nimamo možnosti, da bi karkoli gojili in ga sami  sploh ne moremo uporabiti. Če imamo odvečni kompost, ga podarimo prijateljem.
sestava
"v tradicionalnem kompostiranju je pomembno razmerje med rjavim (ogljikom) in zelenim (dušikom) materialom. Organska snov bogata z dušikom je navadno vlažna, zelena ali pa ima izrazit vonj (npr. travni odkos, ostanki od kosila, živalski iztrebki). Ogljik je v večjem deležu zastopan v organski snovi, ki je suha, rjava (npr. listje, slama, žagovina). Optimalno razmerje med ogljikom in dušikom v kompostu je med 1:25 do 1:30. Če je v kompostnem kupu več ogljika bo kompost nastajal dlje časa, izgubili bomo tudi na volumnu komposta. Če je v kompostnem kupu preveč dušika, pa bo ta začel smrdeti (komposti kup bo zapustil v obliki amoniaka – NH3), postal bo bazičen in »masten«, začeli se bodo odvijati anaerobni procesi (takšni, ki ne potrebujejo kisika). Drugače rečeno, organska snov bo začela gniti in ne kompostirati. Pravilo, ki sicer ni najbolj natančno, je, da dobimo pravo razmerje med ogljikom in dušikom, če zmešamo ¼ z dušikom bogate snovi in ¾ z ogljikom bogate snovi."

Vir: http://permakultura.si/article/osnove-kompostiranja-1
škodljivci
to je predvsem odvisno od naših ostankov hrane – bolj so jim privlačni ostanki mesa – in kaj bomo kompostirali.
zmogljivost
pri postavitvi kompostnika je potrebno upoštevati velikost gospodinjstva in količino odpadkov ter kaj vse imamo namen kompostirati.  Papirnate brisače, filter vrečke in podobno, ki so označeni z oznako »razgradljivo« se smejo kompostirati, a se razgrajujejo mnogo počasneje. Če se bomo resno lotili uvajanja Zero Waste filozofije v vaš dom in upoštevali 5R, bomo sčasoma imeli tudi vse manj (ali celo nič) odpadkov te vrste.
stroški
Nekateri sistemi ne zahtevajo investicije, uporabimo kar pač imamo pri roki (palete, kovinske mreže, lesene late itd), nekateri pa zahtevajo nekaj več stroškov (moderni ali plastični kompostniki iz trgovine) .
lokacija
​
Če imamo vrt, uvedemo sistem, ki omogoča uporabo vrtnih odpadkov; če živimo v bloku pa se bodo opcije seveda morale prilagoditi posebnostim tega okolja.
Podrobne informacije glede kompostiranja so na voljo tudi v uradnem listu Republike Slovenije, pod naslovom "Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom" dostopno na spodnji povezavi:
www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/97775