Koronavirus in narava

Novemu virusu COVID-19 bi lahko pripisali status ekološkega virusa. Ne zaradi viralnih slik kot so kristalno čista voda v Benetkah in modro nebo nad kitajskimi mesti. Oznako ekološki bi mu lahko nadeli, ker je ta koronavirus direktna posledica uničevanja ekosistemov. Kot industrializirana, potrošniško naravnana družba v ustroju kapitalizma, se podrejamo gospodarski rasti in posledično rasti borznih indeksov. Zavoljo teh abstrakcij trpi narava. Kajti nemogoče je doseči rast realnega gospodarstva drugače kot preko krčenja gozdov, obglavljenja hribov za potrebe rudarstva in onesnaževanja ekosistemov pri črpanju nafte. Ne le, da izčrpavamo življenjsko pomembne vire, hkrati krčimo prostor divjim živalim in s tem neposredno zvišujemo možnosti prenosa živalskih virusov na človeka. Vendar divje živali niso edini medij prenosa. Razne viruse gojimo tudi sami. In sicer, preko industrijske živinoreje, ki je zaradi prenatrpanosti in slabih higienskih razmer idealen habitat za razvoj človeku in živalim nevarnih bakterij ter virusov.

Kot enega izmed možnih vmesnih členov prenosa koronavirusa na človeka se omenja pangolina. Vir: CNN

Nikakor ne gre zanemariti vpliva kapitalizma na naravo kajti živimo v času podnebne krize, katere trenutna iteracija se vrši ravno zaradi intenzivnih ekonomskih procesov, ki zasledujejo neomejeno gospodarsko rast.  In ravno podnebna kriza je tisto, kar nas vse združuje pod istim nebom. Prav tako kot virus, so lanskoletni požari v amazonskem gozdu in v Avstraliji ob spremljanju razmer preko medijev združili cel svet. Letos se deli Afrike in Indije spopadajo z nepojmljivimi roji kobilic. Tali se tudi sibirski permafrost. Tam so do nedavnega bili ujeti več deset tisoč let stari virusi katerih smrtonosnost še ni znana. Tovrstni problemi bi nas morali sedaj združiti še na sistemski  ravni, kajti z vsakim dnem bredemo globlje proti totalni vojni. Vojni v kateri si na nasprotnih straneh stojijo najbolj primitivne oblike življenja, virusi in najbolj dovršena oblika življenja do zdaj, človek. Prav v tem se skriva protislovje našega obstoja. Šele ko smo zavladali naravnim elementom smo se začeli zavedati, da se lahko ta prevlada zruši v trenutku evolucijske mutacije virusa, ki preskoči na človeka.

Reakcija državnih aparatov je po začetni negotovosti bila pravilna. Zavoljo reševanja čim več življenj je bilo potrebno ustaviti vse ne vitalne ekonomske procese. Kadar govorimo o zniževanju izpustov toplogrednih plinov se to v vsakodnevnem ekonomskem vrvežu zdi nemogoče. Enako je glede odpadkov, vsak dan delamo nove hribe smeti s katerimi ne vemo kaj bi. A vendar smo zdaj v le nekaj mesecih začasno zaustavili nepopustljivi trend zviševanja izpustov toplogrednih plinov. Prav tako se zaradi nižje potrošnje znižujejo količine odpadkov. Smo na pravi poti ampak zaradi napačnih razlogov. Trenutno smo v stanju negativne odrasti. Pomnimo namreč, koncept odrasti si prizadeva za nadzorovano zmanjšanje gospodarske rasti, brez zmanjšanja kvalitete življenja. Oziroma v modelu odrasti, krožnega gospodarstva in socialne ekologije se kvaliteta življenja zviša. Namesto hlastanja po vse več materialnih dobrinah se pozornost preusmeri na tisto kar je res pomembno. Torej, znanost, kultura, medčloveški odnosi, posameznikove aspiracije in naše razmerje z ekosistemi. In prav slednje je ključnega pomena. V svetu odrasti se zavedamo, da smo le del tega čudovitega sistema življenja. Nismo na vrhu in nismo spodaj, smo le zraven. Ekstrapolacija teh konceptov predstavlja svet, kjer pojmujemo naravo ne kot nekaj kar bi morali nadvladati, ampak kot živo bitje s katerim lahko skupaj krmarimo v prihodnost. Ob tem se postavlja vprašanje oblike solidarnostne ekonomije, in kako bi ekonomija zgledala v takšni ureditvi?

Model krofa, kot izhodišče v ekonomije solidarnosti. Avtor: Kate Raworth, Vir: WEF

Takšna tranzicija se začne pri temelju civilizacije, agrikulturi oz. oskrbi s prehrano in vodo. Potrebno bo docela spremeniti krhke dobavne verige. Vsak kvadratni meter mest in podeželja mora biti učinkovito uporabljen, da se lahko proizvede karseda veliko hrane z minimalnim vplivom na okolje. Tehnologija že obstaja, bodisi v načelih permakulture ali agroekologije bodisi v znanstveno-fantastičnih tehnologijah kot so hidroponika ali nekakšne finske solarne beljakovine. Zaželena je popolna odvrnitev kmetijstva od industrijske živinoreje in prehod v gojenje hrane tudi sredi urbanih središč, torej samooskrba 4.0. začinjena z novo arhitekturno paradigmo. Potrebno bo razviti tudi učinkovit distribucijski sistem v temelječ na zero waste trgovinah ali dostavi hrane na dom. Vse bolj se bližamo točki brez povratka, kjer bo pomembno na sistemski ravni izničiti čisto vsak nepotreben odpadek, ki nastane tekom prehranske dobavne verige. Dolgi roki tranzicije ne uide niti naš sijajno optimiziran industrijski sistem. Le ta še vedno temelji na poceni delovni sili, švicfabrikah daleč od našega miselnega dometa. Kadar kapital seli proizvodnjo, tehnologija stagnira. Najlažje je prestaviti šivalni stroj iz Slovenije v Bangladeš in ob tem mastno zaslužiti. Mnogo težje je pa sprejeti višjo davčno stopnjo in v izogib plačilu dajatev raje investirati dobiček v nove tehnologije, v lokalno okolje in navsezadnje v sočloveka. Ampak ne bomo se ustavili le pri pravičnem plačevanju davkov. Želimo si popolno prenovo osmišljanja industrije. Za koncepte kot so odprtokodnost, glokalno deljenje dobrih praks, knjižnice reči, avtomatizacija v okvirju decentralizirane proizvodnje in navsezadnje 3-D tisk, večni up mikro-industrializacije, je sedaj čas, da dokončno prestopijo prag akademije in perifernih projektov ter postanejo gonilo solidarnostnih ekonomij. Za učinkovito zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je potrebno vzpostaviti učinkovit sistem javnega prevoza. Udobni avtobusi, fleksibilni kombi prevozi, hitri vlaki, tramvaji in kolesarske poti morajo postati del vsakdana. Namesto letenja na intracelinski ravni, se pravi po Evropi, Aziji, Afriki, itd., je ključnega pomena ponovna vzpostavitev železniškega omrežja s spalnimi vlaki. Osebno lastništvo avtomobila, vsaj v večjih urbanih središčih, bo slej kot prej postalo del preteklosti. Že zdaj obstajajo platforme za kratkoročno izposojo vozil po potrebi. Delitvena ekonomija ima potencial da karseda učinkovito izrabi potrebo po mobilnosti v smislu osebnega avtomobila. Sedaj svoja vozila uporabljamo le 5 % časa, ostalih 95 % stojijo. Torej ne opravljajo svoje primarne funkcije medtem ko se stroški vseeno kopičijo. Osebni avto je simbol kapitalizma, navidezne svobode katere namen je v bistvu le reprodukcija kapitala. Kot takšen je torej sistem absolutno materialno neučinkovit.

Odrast je fundamentalno drugačna od trenutnega pojmovanja ekonomije. Vir: degrowth.info

Vse prihaja iz narave in vse ostane v naravi, naši biološki vesoljski ladji. Vendar se obstoječ globalni ekonomski sistem obnaša kot, da to dejstvo ne obstaja. Zagon solidarnostnih ekonomij mora temeljiti na izpraševanju koncepta učinkovitosti. Le ta mora biti vpet v planetarne meje, vzeti v obzir vpliv na družbo in produkcijo znanja ter kulture. Preko sinteze teh faktorjev lahko morda ugledamo luč na drugi strani tunela. Ampak moramo biti izredno previdni, da ne bo ta luč le še en vlak, ki drvi v našo smer. Po ponovnem zagonu ekonomije bo potrebno vlagati v ekonomske cikle podkrepljene z ekosistemskim mišljenjem. Koncepti kot so odrast, krožno gospodarstvo, delitvene ekonomije se morajo združiti pod istim nebom. Postati kalejdoskop solidarnostnih ekonomij katere bodo na glavo obrnile naše trenutno pojmovanje ekonomije kot takšne. Spremembe so boleče, ampak nujno potrebne. Le teh sami ne bodo dosegli uradniki v mednarodnih institucijah, v parlamentih, na borzah in centralnih bankah. Potrebna bodo tudi naša prizadevanja in predvsem izobrazba ter praksa v novih solidarnostnih konceptih ekonomije. Zaenkrat smo še kot gosenica, ki neumorno žre vse v svoji bližini. Koronavirus nas je spravil v kokon, zabubil v lastne domove. Torej sedaj odgovornost sloni na nas, da priletimo iz domov kot metulji, pripravljeni na nove zgodbe in podvige človeštva v simbiozi z naravnimi ekosistemi.